Komična situacija ob zgodovinskem uspehu Slovenije

Komična situacija ob zgodovinskem uspehu slovenske atletike

Britta Bilač (levo) je leta 1995 v Barceloni Sloveniji prinesla prvo kolajno z dvoranskih SP. FOTO: Guliverimages.

Pred letošnjim dvoranskim svetovnim prvenstvom v Torunu smo z Britto Bilač, dobitnico prve slovenske medalje v zgodovini tega tekmovanja, obujali spomine na njen uspeh iz leta 1995, ko je v Barceloni postala svetovna dvoranska podprvakinja v skoku v višino.

Britta Bilač je leto za tem, ko je avgusta 1994 v Helsinkih postala evropska prvakinja na prostem in Sloveniji prinesla zgodovinsko prvo medaljo z velikih atletskih tekmovanj, zgodovino slovenskega športa in atletike še enkrat spisala vsega pol leta pozneje, ko je v Barceloni Sloveniji priborila prvo medaljo z dvoranskih svetovnih prvenstev.

V veliki, takrat skorajda povsem novi in moderni dvorani Palau Sant Jordi je na petem dvoranskem svetovnem prvenstvu v atletiki in šele drugem, na katerem je Slovenija nastopila kot samostojna država, osvojila srebrno medaljo.

V finalu, ki je bil na sporedu 11. marca 1995, je navdušila, potem ko je do 1,99 metra vse višine preskočila v prvem poskusu, nato pa bila na tej višini z nekaj sreče uspešna v drugem (letvica se je močno zamajala, a ni padla), kar je bilo dovolj za srebrno medaljo.

Romunka za Nemčijo, Nemka za Slovenijo

“To je res lep spomin. Na prvenstvo sem prišla po medaljo, saj sem bila evropska prvakinja. Spomnim se, da sem uživala, saj sem v dvoranah vedno rada tekmovala. Na dvoranskih tekmovanjih je vzdušje vedno posebno, saj je vse manjše, bolj domače in toplo, občinstvo je bližje,” se spominja danes 58-letna legendarna atletinja, ki je slovensko državljanstvo – potem ko se je konec leta 1991 poročila z nekdanjim uspešnim slovenskim skakalcem v daljino Borutom Bilačem – prejela leta 1992 in takoj začela nizati uspehe za takrat novonastalo slovensko državo.

To je le kratek izsek iz velikega intervjuja z Britto Bilač, ki si ga boste lahko na Sportklubu prebrali v nedeljo zjutraj.

Pred tem je nastopala za Vzhodno Nemčijo, kjer se je rodila, in v njenem dresu leta 1990 postala tudi evropska dvoranska podprvakinja. Prav s tem je povezano zanimivo naključje, do katerega je na dvoranskem svetovnem prvenstvu leta 1995 prišlo na stopničkah.

Na vrhu je stala Romunka Alina Astafei, ki je nastopala za Nemčijo. Druga je bila Nemka Britta Bilač, ki je branila barve Slovenije, tretja pa Nemka Heike Henkel, ki je prav tako skakala za Nemčijo – torej za državo, ki je po padcu Berlinskega zidu znova nastopala kot združena.

“Spomnim se, da je bilo glede tega kar komično. Z Alino in Heike smo se temu smejale, bilo je kar zabavno,” se je 31 let v preteklost zazrla Bilač.

“Sem bila pa medalje zelo vesela, čeprav mi je bilo žal, da nisem zmagala, saj sem bila v dobri formi,” je še dodala.

Dan pozneje je zgodovino spisala še Brigita Bukovec

Le dan pozneje se je razveselila še medalje prijateljice in reprezentančne kolegice Brigite Bukovec.

Legendarna slovenska atletinja je bila namreč v finalu sprinta na 60 metrov z ovirami tretja.

“Bila sem na tribuni in navijala. Res super je bilo. Zelo sem bila vesela, da ji je uspelo. V takratni reprezentanci je bil prisoten timski duh. Ni nas bilo veliko, pa smo prinesli dve medalji. Super je bilo,” je o uspehu Bukovec povedala Bilač.

Zanimivo, da je to do danes tudi edino dvoransko svetovno prvenstvo v atletiki, na katerem je Slovenija osvojila več kot eno kolajno.

Finale skoka v višino, ženske (1995):

Alina Astafei (Nemčija) – 2,01 m

Britta Bilač (Slovenija) – 1,99 m

Heike Henkel (Nemčija) – 1,99 m

Finale 60 m ovire, ženske (1995):

Aliuska Lopez (Kuba) – 7,92

Olga Šišigina (Kazahstan) – 7,92

Brigita Bukovec (Slovenija) – 7,93